Izguba nadzora nad življenjem
Besedo izgorelost ali burn–out so si strokovnjaki izposodili pri izgorevanju goriva, saj gre za podoben proces in predstavlja sindrom izgorevanja življenjske energije, ki ga je v sodobni družbi vse pogosteje opaziti. Prizadene različne populacije, podvržene stresu, najpogosteje menedžerje, niso pa izvzeti niti predstavniki ostalih poklicev, prav tako ne brezposelni. Tipičen simptom pri tem obolenju je izguba občutka nadzora nad svojim življenjem; lahko se zgodi, da človek zaradi vse močnejšega občutka nemoči stori tudi samomor. Z raziskovanjem tega področja se aktivno ukvarja psihologinja Andreja Pšeničny, soustanoviteljica Inštituta za razvoj človeških virov, ki nam je predstavila svoje delo in tematiko.
Katarina Podnar
Objavljeno: DNEVNIK
Osnovna definicija, ki opredeljuje sindrom izgorevanja (ta označuje stanje pred zlomom) je izčrpavanje na psihičnem, fizičnem in na čustvenem področju. To ni dogodek, ki se zgodi kar naenkrat, ampak postopoma. Ker se človek ne odzove na utrujenost s počitkom, čez leta telo samo poskrbi zanj, z zlomom. Takrat človek ni sposoben ne delati, ne sprejemati odločitev; običajno po cele dneve spi, in to z vrsto drugih hudih telesnih in psihičnih simptomov, vendar pa je, kot poudarja Andreja Pšeničny, adrenalna izgorelost kompleksnejša od odziva na stres na delovnem mestu z utrujenostjo ali s frustriranostjo. Je stanje, ki je nasprotno subjektivnemu psihičnemu blagostanju ter se odraža na vseh področjih človekovega prebivanja in delovanja.
Razlogi za obolenje
Raziskovalci so v prvih raziskavah preiskovali adrenalno izgorelost samo v povezavi z delovnim okoljem, vendar pa se je postavljalo vprašanje, zakaj se pojavlja le pri določeni skupini in ne pri vseh ljudeh. Zadnje raziskave kažejo, da je sindrom v neposredni povezanosti tudi z osebnostnimi značilnostmi. Z recipročnim modelom izgorelosti povezujemo obe vrsti dejavnikov in pridobimo pojasnilo, zakaj pod podobnimi delovnimi pogoji zbolijo le nekateri, pojasnjuje sogovornica. Problematika je kompleksna in vpliv pripisujemo trem skupinam vzrokov: družbenim okoliščinam, psihološkim okoliščinam življenja in dela ter osebnostnim lastnostim, nadaljuje. Čas, ki je zaznamoval zadnjih petnajst let pri nas, je zahteval od ljudi prilagoditev novim družbenim vrednotam, katerih vzrok so bile spremembe družbenoekonomskega sistema in tranzicija. Iz varnega okolja, ko je posameznik lahko opravljal en poklic vse življenje in ni zamenjal delovnega okolja do upokojitve, se je moral dejansko čez noč preleviti v inovativnega posameznika, ki so mu problemi izziv in sprememba edina stalnica v življenju. Sorazmerno varnost je zamenjal duh sodobnega časa, čas učinkovitosti, prodornosti in doseganja družbenega statusa, kar je vplivalo tudi na družino in odnose v njej. Ti odnosi bi nam morali zadovoljevati naše temeljne psihološke potrebe po sprejetosti, varnosti, priznanju, avtonomnosti, pri delu pa še dobro plačilo za svoje delo, jasno opredeljene naloge in stabilne delovne pogoje. Rezultat takih tako imenovanih pozitivnih psiholoških pogojev je rast delovne zavzetosti, učinkovitosti, lojalnost itn. Vsi torej pričakujemo recipročnost, poudari sogovornica, več kot vlagam svoje energije, več mojih potreb bo zadovoljenih. Vendar pa se v resnici, v praksi, dogaja velikokrat to, da posameznik privoli v nerecipročnost pri delu, ker “nima izbire” (občutek nemoči, strah..), pričakuje izboljšanje (verjame obljubam …) in ker so notranje izredno motivirani (prezavzete osebe), in tega ravnotežja sploh niso sposobni zaznati. In prav ta skupina se odlikuje s svojimi odličnimi delovnimi lastnostmi, ki so posledica osebnostnih lastnosti, ki jih ženejo in motivirajo. Gre za najuspešnejše, najodgovornejše, najzavzetejše ljudi, ki so bili do zloma uspešnejši od povprečja.
Vzrok je treba poiskati v vzgoji
Vzroke za notranjo motiviranost zavzetih oseb lahko poiščemo v njihovem otroštvu pojasnjuje psihologinja, saj so njihovi zahtevni starši s pogojevanjem ljubezni že otroku vcepljali pravilo, da je dober samo takrat, ko zadovoljuje potrebe drugega človeka in egoist, ko zadovoljuje svoje. Vgrajevanje (introjekcija) tega principa lahko povzroči delitev jaz-a, nadaljuje sogovornica, na resničnega, pristnega, ki je “prezahteven” in lažnega, ki od drugih nič ne zahteva in se hrani iz pohval, ko zadovoljuje druge. Tako otrok ugodi staršem, kar mu zagotavlja njihovo ljubezen, torej lažni brani resničnega pred novimi ranami in zavrnitvami, obenem pa izgubi stik s samim s seboj. Pogosto se tudi zgodi, da starši v vsakem trenutku pričakujejo od otroka, da je najboljši; ponotranjanje tega, da ta postane obvezujoč, človeka naredi ranljivejšega v samopodobi in manj odpornega na pričakovanja okolice. Študije primerov to potrjujejo, saj je velika večina ljudi, ki izgorevajo, odraščala v družinah, v katerih so starši svojo ljubezen pogojevali, kar se izraža tako, da so svoje nasprotovanje otrokovim izbiram ali dejanjem izražali s čustvenim odmikom – z odvzemom ljubezni. Če je otrok vztrajal v avtonomni izbiri, ga sicer niso aktivno pri tem ovirali, vendar te izbire tudi niso aktivno podprli. Avtonomne otrokove izbire so ga torej vodile do čustvene osamitve. “Utrujena sem, izčrpana in želim si samo človeške bližine in PRAVE POMOČI. Občutek imam, da imam same dolžnosti, da moram opraviti vse, kar od mene pričakujejo in da se nimam česa veseliti …” je v svoji življenjski zgodbi zapisala ena izmed žrtev izgorelosti.
Prisilno altruistični perfekcionisti
Ta kombinacija določa vedenje, ki pa je trenutno v družbi ne samo dovoljeno, ampak privilegirano, saj so osebnosti, ki se razvijejo na osnovi teh notranjih mehanizmov, najbolj zaželene, podpirane in družbeno sprejete. Uresničujejo cilje lastnikov kapitala, notranja motivacija jih sili vedno k boljšim in večjim uspehom, zadovoljevanje tujih želja jih sili še v večje izzive, nezavedajoč se, da njihove neizpolnjene potrebe še vedno obstajajo. Človek to čuti kot še večjo potrebo po pohvali, ki ga spet sili zopet v nov krog dosežkov. Sogovornica pa opozarja, da so prav te lastnosti, ki označujejo prisilno altruističnega perfekcionista hkrati “njegov program za samouničenje” saj se ponavljanje zgodbe konča s “komando telesa”, ki človeka “prisili” k počitku. Žal se posameznik s temi značilnimi lastnostmi samega stanja ne zaveda, vse dokler ne nastopi zlom, položaj, ki je že resno ogrožajoč za njegovo zdravje.
Objektivno merljivo fiziološko stanje
Čeprav so vzroki za izgorelost psihološke narave, pa njegove posledice lahko merimo s fiziološkim stanjem. To nam pokaže nizko raven kortizola v telesu, kar se v osnovi kaže kot izguba življenjske energije, ki se odraža kot apatija, utrujenost ali slabo počutje. Pomankanje kortizola vpliva na metabolizem ogljikovih hidratov, delovanje telesnih organov, imunskega sistema, zato se ob padcu kortizola lahko razvije tudi različna bolezenska simptomatika. Raziskave so pokazale, da se spremembe pojavijo tudi pri delu nevrotransmiterjev, kar povzroča motnje pri recepciji serotonina, ki se kaže kot simptom depresije. Pri stanju hude izgorelosti pa se pojavi motnja v delovanju sprednjega možganskega režnja (abnormalna distribucija acetil karnitina) in ta vpliva na spremembo obnašanja, presoje dogodkov in vedenja drugih ljudi, vpliva na sposobnost odločanja, na spomin in izražanja čustev.
Stopnje izgorelosti
V izgorelost vodi specifično ravnanje posameznika, ki ignorira svojo preutrujenost in še poveča mero aktivnosti. Še z večjo mero dela, ki preraste v deloholizem, zavrača simptome utrujenosti, slabe zbranosti in spomina ali zmanjšano tolerantnost. S tem doseže, da opozorilni znaki poniknejo. Poznamo tri empirično dokazane faze izgorevanja, razloži sogovornica.
Prva stopnja izgorevanja
Prva stopnja izgorelosti je izčrpanost. Najprej se kaže v utrujenosti, ki jo posameznik ignorira in ki čez čas preraste v preutrujenost. To še vedno zanika in jo nadomesti z deloholizmom. Ta mu ne dovoli, da bi se ustavil, uspehi ga motivirajo k še večji storilnosti in k še večjemu obsegu dela, s tem pa k zanemarjanju osnovnih potreb, po druženju s prijatelji, družino. Ta stopnja lahko traja tudi do 20 let.
Druga stopnja
je ujetost. Ta občutek ga ob preizčrpanosti neprestano spremlja in sposoben ga je reševati na aktiven način z menjavo službe. Vendar pa iste vzorce obnašanja prenese v drugo okolje in v bistvu ne naredi ključne spremembe, ki bi prinesla rešitev. Pojavijo se občutki krivde in slabe samopodobe. Simptomi izgorevanja se povečajo in ta doba lahko traja do 2 leti.
Tretja stopnja
Tretja stopnja je izgorelost, ki je vzrok psihofizičnega in nevrološkega zloma, ki se kaže kot popolno izgubo energije. Sem štejemo tudi stanje pred zlomom, ko človek kljub popolni izčrpanosti še vedno kaže zunanjo podobo visoke aktivnosti, vendar se ni več sposoben prilagajati spremembam. To stanje pred zlomom traja nekaj mesecev. V to stopnjo vključujemo tudi stanje po zlomu, ko se zaradi izgube življenjske energije umaknejo tudi psihični obrambni mehanizmi, ki so vodili notranje prisile. Zaradi tega je mogoča sprememba osebnosti, vrednostnega sistema, drugačnega odnosa do sebe, dela in ljudi iz okolice, sklene Andreja Pšeničny.
Prepoznati burn-out
Razvite evropske države so burn – out prepoznale kot resno grožnjo prizadevnemu posamezniku in družbi v celoti, ki se lahko konča celo s predčasno upokojitvijo. Pri nas tega spoznanja še ni, bo pa raziskava, ki trenutno poteka (sodelujete lahko na internetni strani Inštituta za razvoj človeških virov), pripomogla k spoznavanju bolezni in njenemu aktivnemu preprečevanju. V veliko pomoč bo tudi podjetjem, ki so sprejeli nov odnos do zaposlenih, da so v vrednosti kapitala vključeni tudi kadrovski viri, za katere pa je treba v duhu dobrega gospodarja skrbeti, da lahko pričakujejo in gradijo tudi dolgoročen, za oba zadovoljujoč odnos.