O nas, relacijski družinski terapiji in geštalt pedagogiki

Poslanstvo

S svojim delom, dodajamo kamenček v mozaiku večjega zadovoljstva in opremljenosti posameznika, ki razume, da ga od radosti in uresničenja življenjskih ciljev ločita le čas in modrost malih korakov. Zavedamo se, da so pristni odnosi temelj duševnega in telesnega zdravja posameznika kot skupnosti. Zato se trudimo, da bi bili vsi, ki potrkajo na naša vrata deležni sočutnega odnosa, varnosti, povezanosti in strokovnih vsebin, ki so temelj vseživljenjskega učenja in osebnostne rasti. 

Naše vrednote

Zasledujemo vrednote, ki črpajo iz presežnega zavedanja, da smo povezani v celoti, da s svojimi mislimi, z besedami in dejanji ustvarjamo ter pomembno vplivamo na življenje in sobivanje. Vera, upanje in ljubezen so temelj našega dela, ki nas nagovarja, da se sklonimo k ljudem, ki potrebujejo pomoč, in jim ponudimo roko, na katero se bodo naslonili ob stiski. Nežno opozarjajo, da je mogoče vse razbite dele, ki znajo tako zelo omejevati, spet sestaviti v celoto, da človek najde pot do samega sebe, se vzljubi in začuti poslanstvo, ki mu je bilo namenjeno že v zibelki. 

Da svojemu življenju podari smisel.

RELACIJSKA INDIVIDUALNA, ZAKONSKA IN DRUŽINSKA TERAPIJA (RDT)
Pri svojem delu uporabljamo inovativno relacijsko družinsko terapijo, ki jo je v naš prostor in za sodobnega človeka uvedel prof. dr. Christijan Gostečnik, ki bistvo metode povzame z besedami: “Relacijska družinska terapija je v najglobljem smislu vzpostavitev odnosa s sogovornikom, pri čemer terapevt z odnosom prebudi sogovornikovo rast”. Vse naše notranje bistvo hrepeni in se vedno znova zanaša na odnose, saj smo iz odnosov rojeni in iz njih smo prejeli v dediščino večino vsebin, ki nas definirajo. Vse vzorce, prepričanja, pravila pa tudi vse, kar je v nas tako zelo bolečega in ranljivega, da smo se morali skriti za veliko obrambnimi vzorci. Ti so nam dolgo časa služili in bili v pomoč, ko smo bili otroci, v obdobju odraščanja. Kot odraslemu človeku pa velikokrat niso več v rast. Zato so prav prepričanja, odzivi in vedenja, za katera presodimo, da nas ne podpirajo več in nam prebujajo veliko bolečine, razlog za obisk terapevta. 

Vodilo terapevtskih srečanj je preprosto in daje nove izkušnje v človekov boleči svet. Klienti so deležni zaupnega in varnega prostora v katerem so slišani brez obsojanja. S sprejemanjem, ne obsojanjem, sočutnim odnosom in pogovorom spletamo varno okolje, kjer se naučijo sebe poslušati, pridejo v stik s pristnimi željami in potrebami, bolje čutijo svoje telo, kaj sporoča, pridobijo občutek vrednosti in samospoštovanja, oblikujejo pozitivno samopodobo in razvijejo funkcionalne komunikacijske veščine. Obrnejo se k sebi, prevzamejo nadzor nad svojim življenjem in si vrnejo izgubljeno dostojanstvo.

 

Najpomembnejše pa je naslednje: razvijejo razumevajoč in ljubeč odnos do sebe, svojega notranjega otroka. Sprejmejo preteklost, trdno zasidrani v sedanjosti, zavedajoč se svoje moči, ki jim omogoča živeti pristen odnos do sebe, drugih in do sveta.

 

“V svoj svet so me profesorji zakonskih in družinskih študijev povabili ranjeno in z velikim občutkom nemoči, pa vendar sem začutila, da so prvi v mojem življenju, ki so verjeli vame. Doživela sem odnose, ki so me podpirali, mi bili zgled in upanje, da je lahko svet, v katerem prebivam, drugačen: podporen, varen in spoštljiv. Da sem vredna, ker sem človeško bitje, ljubljena, sprejeta v svoji resničnosti, in da lahko dovoljenje za pristne medosebne odnose dam sebi in drugim.  Neizmerno sem hvaležna, da sem ob njih lahko izrazila sebe in vse svoje primanjkljaje, da so ob meni živeli vse, kar so govorili. Da so me spet naučili zaupati in verjeti v zgodbe z dobrim koncem.”

  

 

GEŠTALT PEDAGOGIKA 

Na strani teološke fakultete opredelijo bistvo programa z naslednjimi besedami: »Geštalt pedagogika se razume kot ena izmed najbolj celostnih pedagogik, ki kot temeljno metodo uporablja kreativne medije, od risanja in kiparjenja do dela s telesom in z glasom. Navezuje se na izročilo humanistične psihologije ter postaja vse bolj pomemben dejavnik na polju pedagoško-psihološkega dela in svetovalnega spremljanja v okviru formalnih ter neformalnih vzgojnih in izobraževalnih ustanov. Kot celostna pedagogika je kompatibilna z integrativno in inkluzivno pedagogiko ter temelji na biografskem in izkustvenem učenju, ki poteka vse življenje!«

 

“Geštalt je bil vedno le zame. Prostor, metode in odnosi, v katerih se čas nekako ukrivi in so čudeži dovoljeni. Postal je nekaj organskega. Mojega. Z vsakim srečanjem me je tako glasno nagovoril, da se bom vedno z veseljem odzvala in spet rekla da. Privilegij, ki ga podarjam sebi za rast in ga, s popolnim zaupanjem dajem naprej. Skozi prvo stopnjo sem prihajala k sebi. Začutila sebe kot ženo, ki je vredna biti, obstajati. Prebujala sem se sebi, včasih popolnoma presenečena nad dogajanjem, kot Trnuljčica po dolgem spanju. Dovolila sem si raziskovati, vztrajati, prisluškovati in si nenazadnje reči: Bom videla, kaj se bo izcimilo iz tega.

 

 Čaka me še pot. Še vedno kaj sestavljam in še vedno lepim koščke sebe. Pot, ki mi prebuja metuljčke v prsih in v trebuhu že, ko pomislim nanjo, me kliče in vabi, da postanem najboljša različica sama sebe. Sprejmem, da ni vedno lahko, da me pot lahko vrže tudi iz tira, iz vseh tistih tirov, na katerih nisem čutila varnosti, miru, povezanosti, ne ljubezni. Bila sem tam in hvaležna sem, da sem med preživelimi, saj je to velik privilegij.

 

 

Radovedno bom raziskovala in veselim se, da bom lahko vse kar spoznavam, delila. Z navdušenjem bom navijala v kotu ringa življenja ter se veselila tudi vaših korakov in zmag.” (Katarina Podnar)

 

“Spoznanje, da lahko ljubim tudi vse svoje razbite in razbolele dele, osvobaja. Izbira, da jih spet lahko sestavim, če se le tako odločim, osvobodi.”

Katarina Podnar

V terapevtskem prostoru se pišejo spodbudne zgodbe. Z dovoljenjem jih nekaj objavljamo.

“So v življenju res naključja? 

Iskala sem terapevta za svojo mami, vendar sem na poti spoznala, da ga v resnici potrebujem sama. Življenje me je namreč pripeljalo do točke, ko nisem več verjela, da bodo slabim dnem sledili dobri. In sem začela hoditi na terapije k terapevtki Katarini. Težave s starimi ranami, ki so vedno zakrvavele, ko je nekdo pritisnil nanje, so bile teme zaupnega pogovora. Pozimi ob toplem čaju, ki je pogrel dušo …

 Postopno sem ob Katarinini opori začela pridobivati na zaupanju vase. Odkrila sem, da se lahko cenim in sprejemam tako, kot sem. In da sem taka lahko tudi ljubljena od drugih. Rane se celijo. Vem, da živim dobre dneve. Hvala.” (N. H.)

“Najlepša hvala za terapevtska srečanja. Z vašo pomočjo sem na nov način pogledala nase. Sprejela sem, da je vse, kar čutim, moje in da je dragoceno: da sem dovolj.

Z močjo, ki jo čutim zdaj, zmorem spet sanjati, ustvarjati in živeti vsak trenutek.” (D. Č.)

“Mi je težko napisati. A veste, tiste stvari, ki so tako močne, da jih še ubesediti ne moreš. Ne vem, kje bi začela , niti kje končala, saj sva še “na poti”. Kako na kratko opisati, da ne odvzamem vrednosti, filozofirala pa tudi ne bom. 

Moja psihoterapevtka Katarina je nekaj najboljšega, kar se mi je zgodilo v življenju. Ali nekaj najboljšega, kar sem lahko storila zase. Po smrti očeta, babice, rojstvu otroka s posebnimi potrebami, ter razpadu partnerske zveze, me je rešila pred utopitvijo. Kljub nesrečnim okoliščinam, me je opolnomočila, da sem se znala potegnili zase. Pravzaprav se še nikoli nisem počutila tako dobro. Cvetim v vsem svojem bitju, le škoda, da se nisva našli že kakšno desetletje prej. Hvala za pomoč, neprecenljivi ste.

Terapije so prijetne. Počutim se varno in odleže mi, ko se zavem, da imam osebo, ki ji lahko zaupam in mi bo pomagala v sebi poiskati, kaj si v resnici želim. Ima svoje tehnike, o katerih pa ne razmišljam preveč, temveč se jim prepustim. Do slej so bile zame uspešne.” (V. P.)